Duševno zdravje študentov
89 odstotkov študentov je v času epidemije opazilo motnje razpoloženja kot sta anksioznost in depresija.
čas epidemije
pred epidemijo
Vir podatkov: NIJZ
Vsak četrki študent kdaj pomsili na samomor.
Skoraj polovica študentov poroča o potrebi po povečanju virov psihološke pomoči.
Najpogostejšo stisko povzročajo upad koncentracije oziroma motivacije
.
Duševno stisko predstavljajo tudi občutki krivde, če si vzamejo čas zase, kljub temu da jih čakajo študijske obveznosti.
Iskanje pomoči pogosto preprečuje stigma.
Stisko predstavlja tudi pomanjkanje spontanih stikov s kolegi.
Iskanje pomoči - kratki vodnik
Prepoznaj stisko
Obrni se na osebnega zdravnika, ki te napoti na primerno osebo.
Redno se udeležuj obiskov psihologa oziroma psihiatra.
Ohrani pozitivno naravnanost in delo na sebi.
Zakaj to delamo?
To so zgodbe naših študentov, ki so nas spodbudile k oživitvi tega projekta.
Že od srednje šole se srečujem s paničnimi napadi, ki so se v zadnjih letih začeli dogajati vse pogosteje. V kombinaciji z anksioznostjo in nezdravljeno bulimijo sem se letos znašla v situaciji, ko več nisem imela energije in zmožnosti za opravljanje vseh študijskih obveznosti, kaj šele prostočasnih. Po pogovoru z domačimi, ki zame želijo le najboljše, in njihovi pobudi, da poiščem strokovno pomoč, sem se odločila za ta korak. Želim si le, da bi to storila že prej.
Žana, 21 let
V osnovni šoli sem prvič v situaciji, ki je bila zame psihološko izjemno naporna (nasilje v družini), pričela s praskanjem, stiskanjem in grizenjem kože. Šele pred kakšnim letom sem izvedela, da ima takšno vedenje ime in da v tem nisem sama. Dermatiolomanija je na moji koži pustila brazgotine, a ne zaradi želje po samopoškodovanju. To počnem zato, ker s tem vsaj začasno olajšam svojo psihično bolečino, občutek imam, da s tem svojo kožo in sebe očistim, fizično in psihično. Večkrat sem poskušala prenehati, uspelo mi je tudi več mesecev brez kroničnega praskanja. Še vedno zbiram pogum, da bi to povedala tudi strokovnjakom in da bi našla način, da bi s tem vedenjem za vedno prenehala
Sofija, 26 let
V času pandemije sem se prvič zavedel pomena duševnega zdravja. Pred tem nisem imel težav, vsaj ne, da bi se jih sam zavedal. V času drugega zaprtja sem pričel doživljati občutke strahu, osamljenosti, občutke, ki jih prej nisem poznal. Ti so se stopnjevali, tudi zaradi dejstva, ker svojih domačih nisem videl več mesecev, saj nismo smeli potovati iz svoje občine. Saj smo se slišali preko Zooma in Facebooka, ampak to ni bilo dovolj. V svojem stanovanju sem bil čisto sam. Na neki točki se mi ni dalo več vstat iz postelje, vse, kar sem počel za faks, je izgubilo smisel. Razmišljal sem o tem, da so to najhujši meseci mojega življenja in da se bojim, če bodo sledeči meseci še slabši. K sreči sem ravno v tem času spoznal kolegico, ki mi je povedala, da je sama v terapiji. Z njeno pomočjo sem našel začasno brezplačno pomoč v obliki razbremenilnih pogovor in se postavil v čakalno vrsto za kliničnega psihologa
Liam, 22 let
