Čeprav je govor o psihoterapiji in duševnih težavah vse bolj prisoten, pogost in normaliziran, sploh med mladimi generacijami, še vedno obstaja precej nerazumevanja in napačnih predstav o zdravljenju duševnih težav. Pogoste so izjave kot »zakaj bi plačeval tujcu, če se lahko o svojih problemih pogovorim s prijatelji«  ali »saj podpiram, da gredo drugi v terapijo, ampak jaz lahko svoje težave rešim sam« ali celo »zdaj, ko so na spletu dostopne vse informacije o duševnem zdravju in razne podporne skupine, pa res ni potrebe po terapiji«. Kaj je s takimi izjavami narobe? In kako naj vemo, kdaj težave presegajo prijateljski pogovor ter je smiselno poiskati strokovno pomoč?

Čeprav tesni, zaupni in podporni odnosi zelo pomembno prispevajo k našemu zadovoljstvu z življenjem, dobremu počutju in celo duševnemu zdravju, pa obstaja med prijateljskim in psihoterapevtskim pogovorom več razlik kot podobnosti. Kaj so ključne razlike med takima odnosoma?

1. (Ne)recipročnost. Zdravi prijateljski odnosi niso nikoli enostranski. Redkokdo si želi ostati v odnosu, v katerem zgolj ena oseba vsakič deli svoje težave, skrbi in nasploh poroča zgolj o sebi ter ne sprašuje, komentira, se zanima ali odziva na drugo osebo. Za psihoterapijo velja obratno; dober terapevtski odnos ne vključuje deljenja terapevtovih osebnih izkušenj, mnenj ali občutkov razen v primeru, da je takšno deljenje oz. samorazkrivanje namenjeno kot podkrepitev terapevtove intervencije in tako v pomoč pacientu. V tem vidiku se prijateljski in terapevtski odnos ne bi mogla bolj razlikovati.

2. Popolna zaupnost. Čeprav načeloma upamo, verjamemo in računamo na to, da naši prijatelji in bližnji ne bodo delili naših intimnih občutkov in informacij z drugimi, če jih tako prosimo, to v nobenem osebnem odnosu ni zagotovljeno. Terapevtski odnos, na drugi strani, temelji na popolni zaupnosti; ne le etično, pač pa tudi zakonsko gledano psihoterapevt ne sme deliti nobenih informacij o svojih pacientih z nikomer razen v primeru, da se pacient eksplicitno strinja z deljenjem informacij ali če je ogroženo življenje pacienta ali koga drugega.

3. Brezpogojno sprejemanje. Ne glede na vrsto psihoterapije, ki jo izvaja terapevt, je eden skupnih in osnovnih principov psihoterapije že vse od njenega nastanka razumevanje in sprejemanje pacienta z vsemi težavami, simptomi in problemi. To seveda ne pomeni, da terapevt ne sme imeti osebnega mnenja o pacientovih dejanjih, prav tako pogosto v terapiji pacientu pomaga aktivno spremeniti vedenja, s katerimi pacient ni zadovoljen; vendar pa v nobenem primeru terapevt ne izraža neodobravanja pacienta kot osebe. Naloga terapevta v takih primerih je, da ne obtožuje, vzbuja sramu ali krivde, pač pa pacientu pomaga razumeti, nasloviti in spremeniti vedenja v smeri pacientovih ciljev in želja. Pravzaprav je mnogo težav prav takšnih, ki se pacientom zdijo preveč sramotna ali nesprejemljiva, da bi jih delili s komerkoli drugim v svojem življenju. Temeljni vidik terapevtskega odnosa je tako sprejemanje pacienta kot osebe ne glede na njegova oz. njena vedenja, in sočasno usmerjanje pacienta v smeri, za katero sta pacient in terapevt skupaj presodila, da je v najboljšem interesu pacienta (v smeri na začetku zastavljenih terapevtskih ciljev). Brezpogojno sprejemanje torej ne pomeni odobravanja ali celo spodbujanja vseh vedenj pacientov, temveč odobravanje pacienta kljub temu, da z določenimi svojimi vedenji ni zadovoljen ali se jih celo sramuje oz. se zanje krivi in jih sam ne odobrava. 

4. Aktivno razreševanje težav. Ena od najočitnejših razlik med prijateljskim in terapevtskim odnosom pa je seveda to, da čeprav prijatelji omogočajo določeno mero takojšnje čustvene razbremenitve (po pogovoru se običajno počutimo bolje in nas morda kakšen problem manj skrbi), terapevtski odnos omogoča konsistentno (navadno tedensko) čustveno razbremenitev z vsemi zgoraj opisanimi lastnostmi, in pa aktivno usmerjanje pacienta v smeri identificiranja in razreševanja problemov, težav in skrbi. Prijatelji, čeprav lahko pomagajo tolažiti in pomirjati, nimajo znanja ali sposobnosti sistematično in strokovno identificirati in premagovati težav ter pomagati vzpostavljati novih vedenjskih, čustvenih in kognitivnih vzorcev ter včasih tudi osebnostnih sprememb.

Kljub temu, da so torej bližnji odnosi zelo pomembni za naše zadovoljstvo in nam lahko pomagajo v težkih trenutkih, za reševanje dolgotrajnih, globljih problemov, ki vplivajo na naše počutje, zmožnost funkcioniranja in/ali kvaliteto življenja, prijatelji niso niti usposobljeni za reševanje teh problemov niti to ne bi smela biti njihova naloga. Razen tega, da prijateljski odnosi lahko omogočajo spodbudno in razbremenjujoče okolje, torej prijateljstvo nima oz. naj ne bi imelo veliko drugih skupnih lastnosti s psihoterapevtskim odnosom. Obe vrsti odnosa sta lahko izjemno pomembni za naše blagostanje in potek življenja, vendar na pomembno različne načine.

Avtorica: Minea Rutar